V prejšnjem vnosu sem že napovedal, da pričakujte mojo zamolklo tuljenje v luno. Ker nimam nič pametnega početi in ker je lepo gledati statistiko obiskanosti, ko so vrhovi malce višji kot običajno, je tukaj spet poskus mojega pevskega udejstvovanja.
Pesem je za razliko od prejšnjih bojna in ne več ljubezenska in se ubada z tematiko bojevnika in njegove duševnosti(?). Nisem povsem prepričan. Za zgled se po folk, vikinškem in power metalu in malce po Siddharti.
Lyrics:
Pesem Zarjavelega Srca
Čakam na zemljo, da zašepeta
mi pesem o hladnem kamenju in oglodanih kosteh,
o ljudeh, ki so padli pa nikdar več vstali
kako so tožili k bogu, k mami
a nič ne ozdravi to bol,
čeprav imamo že vsega dovol’
Jaz pa stopam naprej,
pod nogami lobanje drobim
in z dlanmi stisnjenimi v pest
zdaj poženem se v boj
Čemu je ta vojna
čemu ves pepel
čemu usahla kri v zarjavelih srcih!
Pričenja huronsko se klanje
kipeča kri dre po žilah navzven
krik bojni odmeva po polju
kot da bog smrti zapel bi refren.
Takrat nebo se raztrga
in usuje igle dežja
roke in glave k nebu si želijo
dovolj jim je teže železa
Čemu je ta vojna
čemu ves pepel
čemu usahla kri v zarjavelih srcih!
Pesem zemlje zamrla je,
nič več ne slišim njen šepet
a srce mi razodene,
da jaz sem tisti, ki naučil jo je pet.
Zdaj zrem v dlani,
ki so nekdaj ljubile,
zdaj pa po življenjih tolikih zgrabile,
da nikdar ne izperem jih krvi
In če so te dlani,
dušo v rezilo dahnile,
bi vsaj srce čutiti moralo
trenutek tistega, ki ga je pogubilo
Vendar moja kri že zdavnaj usahnila je
in srce že 1000x zarjavelo je
in zato nikdar ne vprašam se:
Čemu je ta vojna
in čemu ves pepel
in čemu sem postal otopel.
Slušaj
