Sei se spet trudi pet…

To leto se počasi končuje in ne morem si pomagati, da ne bi vsaj malo  samoreflektiral in si pri tem mislil, kaj bi bl’o, če bi bl’o ter bil nekoliko naveličan enih istih pesmi, metaforično pa tudi teh po radiju, ki upam, da naslednje leto več ne bodo aktualne.  Zato je bil že čas, da sam kaj ukrenem in nastala je tale pesem:

Sei – Ne morem te objeti

Če zaprem oči
Z mano si
A ne morem te objeti

Veš, koliko je smeti
Skozi čas v mojem srcu se nabralo?
Kako dolgo je spalo,
Dokler ga nisi zdramila ti?

Od takrat želim si biti buden s tabo
A v ta namen ne bom uporabil nobeno vabo,
Ker vse kar premorem je le to bitje,
Ki zanikat ga ne znam,
ki hrumi mi iz prsi
in verjamem, da ne zaman

Ti pa misliš drugače
In praviš mi, da ljubiš drugega
In da do mene ti ni,
Da nočeš me ranit,
Toda mene vseeno boli

Zato spet zaprem oči
Odmislim bolečino,
ki tli v meni že toliko časa
In spet si tu z mano,
A objeti te ne morem,
Objeti te ne smem
In naposled
Objeti te nočem….