V prejšnjem vnosu mi je že začelo dogajat, kako bom prevajal anime Shin Mazinger Z. TODA! Tekom dni sem prevedel (že) 2 epizodi, 3. pa bo kmalu sledila. Skupno število vseh delov pa bo 26. Razmišljal sem o načinu, kako bi zainteresirane obveščal o napredovanju in izidu podnapisov ter se spomnil na twitter.
Moj profil najdete na povezavi: http://twitter.com/Seikotan

To bo vse za danes (Mater… Mam res tak malo za povedat?)

Vaš in tvoj,
Sei-tan

Prizori iz Shin Mazingerja s spremljavo OP 2

Japonski naslov 真マジンガー 衝撃！Z編 on television

Tip Serija, 26 epizod

Leto 05.10.2008 do 26.09.2009

Žanr Mecha, Akcija

Glavna ustvarjalca Imagawa Yasuhiro, Takeuchi Shinji

Povezave Uradna stran, AniDB

Uvod
Dolgo časa sem čakal na en anime, ki bo vključeval naslednje: noro akcijo, dramo, epsko obarvano razsežnost, vpitje super napadov in pilotiranje velikanskih robotov z nepredstavljivo močjo! Vse to združi omenjeni anime, ki kar kipi z GAR prizori. Omeniti je treba, da zgodba Mazingerja ni nova, temveč je stara nekje 40 let! To je samo še en odličen izdelek v franšizi. Mazinger (v Ameriki imenovan Tranzor) je bil eden izmed prvih robotov, ki se ga je dalo pilotirat in je uvedel še številne druge posebnosti robotskega žanra animejev (Mecha), naj omenim samo nekatere: motiv super robota, ki je edino upanje za svet, motiv pozabljene civilizacije, motiv moči željnih norih znanstvenikov, ljubke karakterjev in ekscentričnih ali fizično deformiranih hudobcev. Omembe vredna pa je tudi ideja, da lahko ljudje in roboti delujejo kot eno in vplivajo na drug drugega. Tako se je Mazinger pa tudi drugi roboti obnašal isto kot njegov pilot, ki se ga je nadziralo iz kabine. V Mazingerjevem primeru na glavi, kar da misliti, da pilot (Kouji) služi Mazingerju kot možgani. Samo zgodbo dela posebno tudi dejstvo, da čeprav je preprosta v portretiranju dobrega in zlega, je mešanica akcije, grozljivke, drame in komedije,ki jo lahko včasih opaziš tudi v eni sami epizodi. Še ena posebnost so tudi ženski liki, ki imajo enako pomembne vloge kot moški in niso nič kaj pokorne in tihe, čeprav ohranjajo svojo ženskost.

Opis
V prvem delu smo priča zadnji bitki med silama zlobnega znanstvenika Dr. Hell-a in njegovih služabnikov ter Kabuta Koujija, pilota Mazingerja Z in njegovimi prijatelji. Kronološko gledano je to poslednje dejanje v zgodbi, zato je bil prvi del tega animeja zame totalni mindfuck :D V bistvu govori zgodba o dolga leta trajajočem boju družine Kabuto z zli silami Dr. Hell-a. Vendar so v ta boj vpletene številne skrivnosti okoli družine same, antičnih Miken kot tudi Mazingerja Z. Tega je sestavil Koujijev dedek, Juuzo. Skupaj s svojimi sodelavci je odkril rudo imenovano japanium, ki je vir fotonske energije, katera bi naj rešila človeštvo pred izgubo energijskih virov. Toda Dr. Hell ima drugačne načrte in zato napade Juuzov laboratorij, svoj korak pa naredi tudi skrivnostna hiša Kurogane. V zmedo vsega tega sta vržena brata Kouji in Shiro, vnuka Juuza, ki naletita na mehanično zver barona Ashure.
To je v bistvo že opis druge epizode, ker bi o prvi znal napisati zelo malo, sploh pa ne razkriti delček zgodbe. V bistvu bi bil opis prvega dela fantastično ( v smislu fantazije) vojno poročilo :P
V namen, da približam serijo tudi drugim, sem prevedel 1. epizodo v slovenščino! Podnapise zanjo najdete, če sledite tej povezavi: Klik
Na strani boste pod “Release” videli ime videa, za katerega so bili podnapisi narejeni. Malo pogooglate in našli ga boste, preostane vam samo še, da ga prenesete na vaš disk in vanj naložite podnapise.
Pričakujem kakšne komentarje, kako se vam serija (ne) dopade!

Še nekaj slikic za konec

V prejšnjem vnosu sem že napovedal, da pričakujte mojo zamolklo tuljenje v luno. Ker nimam nič pametnega početi in ker je lepo gledati statistiko obiskanosti, ko so vrhovi malce višji kot običajno, je tukaj spet poskus mojega pevskega udejstvovanja.
Pesem je za razliko od prejšnjih bojna in ne več ljubezenska in se ubada z tematiko bojevnika in njegove duševnosti(?). Nisem povsem prepričan. Za zgled se po folk, vikinškem in power metalu in malce po Siddharti.

Lyrics:

Pesem Zarjavelega Srca

Čakam na zemljo, da zašepeta
mi pesem o hladnem kamenju in oglodanih kosteh,
o ljudeh, ki so padli pa nikdar več vstali
kako so tožili k bogu, k mami
a nič ne ozdravi to bol,
čeprav imamo že vsega dovol’

Jaz pa stopam naprej,
pod nogami lobanje drobim
in z dlanmi stisnjenimi v pest
zdaj poženem se v boj

Čemu je ta vojna
čemu ves pepel
čemu usahla kri v zarjavelih srcih!

Pričenja huronsko se klanje
kipeča kri dre po žilah navzven
krik bojni odmeva po polju
kot da bog smrti zapel bi refren.

Takrat nebo se raztrga
in usuje igle dežja
roke in glave k nebu si želijo
dovolj jim je teže železa

Čemu je ta vojna
čemu ves pepel
čemu usahla kri v zarjavelih srcih!

Pesem zemlje zamrla je,
nič več ne slišim njen šepet
a srce mi razodene,
da jaz sem tisti, ki naučil jo je pet.

Zdaj zrem v dlani,
ki so nekdaj ljubile,
zdaj pa po življenjih tolikih zgrabile,
da nikdar ne izperem jih krvi

In če so te dlani,
dušo v rezilo dahnile,
bi vsaj srce čutiti moralo
trenutek tistega, ki ga je pogubilo

Vendar moja kri že zdavnaj usahnila je
in srce že 1000x zarjavelo je
in zato nikdar ne vprašam se:
Čemu je ta vojna
in čemu ves pepel
in čemu sem postal otopel.

Slušaj

Hah… Nisem si mislil, da bo minilo pol leta dokler bom spet kaj objavil. Pa saj sem imel čas, le volje mi je nekako zmanjkalo. No, za mano je zadovoljivo prvo leto faksa. Zdaj poleti sem se spet lotil ustvarjanja: tako sem napisal spet eno pesem, katero boste še uzrli in slišali. Prevedel en zelo ljubek celovečerni anime, katerega ne vem kdaj boste videli ampak recimo, da rečem “Coming soon on your computer.” Nekako pa moram spet vzpostavit sliko, da je to prvotno (bil) blog za animeje in mange in zato pričakujte, kaj v tej smeri.
Sedaj pa k zgodbi. Zgodbo sem prvič začel pisati eno minulo poletje, a je nisem končal. Ostal sem nekje na polovici 2. strani in brez idej. Danes pa sem nekako začutil, da moram nekaj storiti in tako se je zgodilo. Zgodba je pripoved v prvi osebi z elementi grotesknega in fantastičnega. Glavna tema je verjetno preizkušnja volje do življenja, ampak se ne omejujte s tem in si ustvarite svoje mnenje. Zgodbo sem si tako izmišljeval sproti stavek za stavkom in reči, daje kaj glavno je težko. Pa dosti užitkov ob branju!

Življenje > Smrt

Noč je. Zvezde se norčavo hehetajo in mi z žoltimi zobmi žvečijo meso. Otresam jih s sebe, kakor bi odganjal nadležne muhe. Luna pijano sveti, nekako bledikava je… Kakšna pijandura. Pogledam navzgor in vidim kako se nevarno ziblje nad mano. Pogled umaknem v tla in izpod plašča potegnem na plan staro pozavno. Odločen sem da bom zaigral serenado. Ko tako začnem igrati se iz kotov ulic prikradejo potepuške mačke, stalni gostje pa tudi edini. Igram dokler ne vzide sonce in mi s sabljastimi žarki prebode grlo. Takrat pospravim pozavno in se odpravim do pekarne. Tam zmeraj kupim kruh. Rad imam kruh, ni važno kateri. Za kruh bom imel vedno dovolj denarja, vsaj tako mislim. Drugače je s stanovanjem. Stanujem v kartonski škatli. Velika je nekje 50 x 50 x 50. Znotraj imam Fisher’s Price kuhinjo in ribiški stol ter najden Walkman. Toliko, da si lahko pripravim kakšen obrok, da imam streho pod glavo in da mi ni dolgčas. Sicer pa je karton odličen toplotni izolator. Umivat se hodim k fontani, pozno ponoči in zgodaj zjutraj. Ne maram, da bi me kdo videl. Vsak človek ima rad zasebnost. Čez dan se sprehajam po mestu in tudi po parku. Park je kar urejen. V ribnike so naselili zlate ribice, tiste ta japonske in labode ter race. Živali same sem zagotovo ne bi hotele priti. Toliko ljudi buli v njih in jih krmi s starim kruhom. In da jih drhal ne bi pobila, so pač vljudne in sprejemajo ta pičel dar. Tudi živali imajo rade zasebnost. Zato živalim v parku ne dajem nič. Tam je tudi otroško igrišče, otroci vreščijo in tekajo brezglavo okoli plezal, po njih, in se spuščajo po toboganu. Kadar grem mimo za trenutek utihnejo in me za nekaj trenutkov negotovo opazujejo. Šele ko se nekoliko oddaljim nadaljujejo s svojo igro. Nekje na sredini popoldneva se odpravim v mestno knjižnico in si sposodim eno od svetovnih klasik. Sposojam si jih po obdobjih, tako kot smo jih jemali v gimnaziji. Zato sem najprej začel s Svetim Pismom, prebral sem nekaj spisov in evangelijev ter pisem in celotno Staro zavezo. To ni poglobilo moje vere. Kar je na knjižnici dobro, je to, da je vse zastonj in vanj spustijo kogarkoli. Tam ostajam nekje do šestih zvečer. Potem grem domov. Doma sem ob 19.30, pripravim si večerjo. Večinoma je to omleta, naredim si jo iz golobjih jajc. Včasih se zgodi, da je v eni izmed jajc še majhen golič- zl eti sem se naučil, da hrane ne mečem vstran – in tako ga vmešam poleg mase. Jedi doda sladek priokus. Ko povečerjam se prepustim glasbi, v ušesa si porinem slušalke Walkmana in stisnem na gumb s trikotnikom, z vrhom obrnjenim proti desni. Poslušam posnete koncerte, večinoma rock in klasiko in kasete, ki se dajo kupiti na bencinskih črpalkah. Te imam bolj za dneve, ko dežuje, takrat sem večino časa v škatli. Ne maram da nekaj pada name, pa naj bodo to le deževne kapljice. Dežnika, kakopak nimam, saj je v tem mestu večina leta sušnega in primanjkuje vode. Zato meščani, ob nastopu dežne dobe, hitijo na ulice s zbiralniki vode, sodi, lavorji in steklenicami. Mesto namreč ne nudi vode svojim prebivalcem, ampak jo raje troši za fontano (kamor se hodim umivat) in za namakalni sistem, ki zaliva razkošen vrt županove žene. Mesto ima svoje stare jedro, s starinskimi hišami in ulicami, delno še vedno tlakovanimi z granitnimi kockami, ali kakor se jim danes reče, granodioritnimi. Okoli jedra se že širi pas novejših hiš in raznih trgovin, javnih stavb in podobnega. Tukaj živim oz. životarim. Dan za dnem ista zgodba, vendar pa pričakujem spremembo. To vem po tem, da me neznansko ščemi v trebuhu. Sprva sem mislil, da sem staknil kakšno trebušno virozo ali pa, da so gliste našle pot skozi moj popek. Sploh pa sem se s tem želel le preslepiti. Sprememb me je strah, porušijo ti ugnani ritem, naj bodo dobre ali slabe, na oboje se moraš potem privajati in to kar traja.
Tako me je neke noči, ko sem ravno igral na pozavno in so potepuške mačke zamaknjeno sledile tonom, ki so se valili iz nje, obiskal mlad mož. Oblečen je bil skrajno elegantno, v živo-rdečo bombažno srajco, na kateri je visel črn suknjič s belimi črtami, hlače so imele isti vzorec. Čevlji so se mu svetili v mesečini, ko je veselo korakal proti meni. Vso to eleganco pa je zmotila pomečkana in nepravilno zavezana kravata. Ustavil se je tik pred mano, in se zazrl vame z votlimi očmi. V tem trenutku je nekaj zašklepetalo in zazrl sem se v njegov stalen nasmeh, ki je razkrival snežno bele zobe. Njegova koščena roka se je stegnila po mojo glavo in spreletel me je občutek, da mi jo je odvil z vratu, a me je smejoč se, le pobožal po licu. Spreletel me je hlad, mraz, kot da bi mi s prsti ril po licu in mi potrgal vsa vlakna. Bil sem ves otrpel, nisem se mogel braniti, le nemo sem ga lahko gledal, v neskončno temne oči. Zašklepetalo je znova, ko je mlad mož odmaknil svojo roko, takrat sem se prepoten in ves zgrožen sesedel na tla in se tipal za lice. Mlademu možu so zarožljale dlani, ko je vneto opazoval mojo grozo in ob tem ploskal. Očitno mu je bila predstava všeč. Uspelo se mi je postaviti nazaj na noge, še vedno pa sem se tipal za kosmato lice, ki ni utrpelo nobene poškodbe. Ozrl sem se naokoli in opazil, da je škatla v kateri stanujem in vsa okolica izginila. Ostala sva le jaz in mladi mož. Nisem vedel kaj bi, zato sem začel teči. Na tem ni bilo nič razumskega, bil je refleks, vzgib ali nagon. Tekel sem z vso močjo, in noge so me pričele neprijetno boleti. To je bila votla bolečina, kot da bi me mladi mož krčevito stiskal za meča in opazil sem, da mi koraki postajajo težji in počasnejši. Primoran sem se bil ustaviti, za telo je bil to prevelik napor. Zaripel v obraz sem hlastal za zrakom in skušal po osušenem grlu spraviti nekaj sline. To je konec, sem si govoril. Ulegel sem se na tla in globoko dihal, trebuh se mi je nemirno dvigal in spuščal. Želel sem še zadnjikrat videti sonce in pogled usmeril v nebo. Nad mano se je sklanjala bleščeče bela lobanja mladega moža in se potiho nasmihala. Začelo me je bosti v hrbet in zavedel sem da ležim na kupu kosteh. Natančen pogled mi je razkril, da so kosti med seboj pomešane. Tu so bile človeške kosti, kosti dinozavrov in sodobnih živali pa tudi takšne, katere ne bi znal pripisati nobenemu poznanemu bitju. Naenkrat so kosti pod mano začele vibrirati in se same od sebe sestavljati v ogromen skelet. V osnovi je bil sestavljen iz kosti dinozavra, glave, trupa in nog ter repa iz neštetih vretenc, ki se je živo zvijal po tleh. Lobanjo je še dodatno krasilo spiralasto rogovje, podobno temu, ki ga nosi oven. Votle oči so primorale enako temo, ki sem jo že prej opazil v očeh mladega moža. Spodnja čeljust se je neprekinjeno premikala in zmeraj, ko so nazobčani zobje prišli v stik se je slišalo neznosno škrtanje. Slišati pa je bilo tudi votlo pokanje členkov tega koščenega bitja, ki je na vsaki strani imelo velikanske in izjemno dolge zgornje okončine, ki so še najbolj spominjale na te primata ali pa človeka. Na vsaki strani jih je imelo po dve. Te so grabile proti meni, prsti pa so se nenehno in naglo zvijali. Opazil sem, da sta mu iz hrbta nad lopaticama začela poganjati koničasta izrastka, ki sta se venomer daljšala.
Nejeverno sem strmel v prikazen, ki je sedaj imelo krila in se je proti vsem zakonom fizike pognalo v zrak. Mislil sem, da če še nisem umrl, bom to kmalu in kjerkoli bom že pristal se ne bo nič moralo kosati s verzijo tega koščenega pekla. Vedel sem, da za vsem stoji mladi mož, česar pa nisem vedel je bilo zakaj me muči. Želi preskusiti mojo voljo do življenja? Res je, velikokrat sem pomislil na samomor in življenje, ki sem ga živel sem preziral. Sam sem bil kriv, da sem priletel na cesto… Vse kar sem delal je bilo životarjenje. Sem si zaradi tega zaslužil te strahovite muke? Sem zavrgel pomen svojega življenja in ga zato mladi mož želi končati? Res je. V vseh teh letih na cesti sem živel iluzijo življenja. Mislil sem, da živim pa sem le odmiral. Odganjal sem to vedenje s branjem knjig, poslušanjem glasbe in igranjem pozavne. Vse to bi imelo smisel, če bi v tem videl življenje, a videl sem smrt. Smrt! V mislih sem zagledal obraz mladega moža, snežno belega, z koščenimi ličnicami, ki so zmeraj silile njegove ravno posejane zobe v nasmeh in praznimi očmi, ki so videle v mojo dušo. Spoznal sem ga takoj in se prvič zavedal, da je vedno bil moja senca. V tem trenutku sem se odločil: Na vse moči se bom oklepal življenja in ubežal bom prekletstvu mladega moža, ki ga je poslal nadme.
Kar naenkrat se je stemnilo in opazil sem senco, ki se je vedno bolj večala na mestu katerem sem zdaj stal. Začutil sem hladen piš, nad menoj se je dvigal pošastni skelet in se pripravljal da me v spustu ujame med zobe in z njimi poškrta po mojih kosteh medtem, ko bi trgal meso s njih. Zdaj sem zrl naravnost v prikazen, ki mi je vsako sekundo bila bližje. Stal sem trdno vkopan v zemljo, a tokrat nisem čutil strahu v svojih kosteh, vedel sem kaj bo sledilo. Po licih so mi polzele solze, zajel sem sapo in zakričal na vse grlo: Hvala!!!
Moj glas je odzvanjal po praznem prostoru in koščeno bitje je zastalo v letu, tik pred mano ter se kot bi trenil usulo na tla kot pepel. Zapihal je veter in ga raztresel naokoli prinesel pa je tudi zvok oddaljenega ploskanja, kot, da bi nekdo udarjal s kostjo ob kost. Na oči mi je padel mrak, svetlejši, kot ta v očeh smrti, v katero sem zrl toliko časa. Ko sem se zavedel, sem bil spet v svojem mestu, tu je bila moja škatla, takšna, kot sem jo pustil. Zlezel sem pod njo, vzel Walkman in začel iskati za kaseto, za katero sem vedel, da jo še moram imeti. Naposled sem jo le našel ter jo vstavil v aparat, si v ušesa porinil slušalke in stisnil na »play«. Glavo mi je zapolnil glas Glorie Gaynor in njene uspešnice iz 70ih.

Starši znajo včasih biti koristni; in tako je naš otata na vrat na nos kupil skener. Tako mi je možno sedaj po dolgih letih pokazati nekaj risb, ki sem jih narisal v tem stoletju in lahko bi tudi kak strip, če bi mi ex-sošolec vrnil zvezek, ki ga je nekam založil, v katerem sem jih imel narisane (jebi se David!).

Posted in Slikovje ]]>