Zakaj sem “nepoboljšljiv” igračar


yo_videogames__by_ry_spirit-d57k3ay

Tako, odločil sem se, da mi je dovolj, da moram kar naprej poslušati, kako neki lahko svoj dragoceni čas zabijam z igricami, saj mar več nisem otrok ali pa, da dobivam vprašanja kot je naprimer, ali se v otroštvu nisem dovolj igral (kot, da je to sploh možno <_<‘)!
S pričujočim zapisom torej skušam približati ljudem ta “obscen” in “obskuren” fenomen in idejo, zakaj nek odrasel človek igra računalniške ali video igre.

Kratko navodilo ob branju: zeleno obarvano besedilo skriva internetno povezavo ali informacijo, če nad njim podržite miškin kurzor ali kliknete nanjo.

1. Človek potrebuje igranje
Dovoli, da pojasnim zgornjo trditev: če samo malce premislimo, se otroci prav preko igre in igranja vlog učijo zakonitosti ter spoznavanja sveta okoli sebe, vstopajo v kontakt z drugimi, hkrati pa jim igranje kakopak nudi zabavo. Tudi za odrasle ljudi je pomembno, da se igramo, saj s tem spodbujamo svojo kreativnost, krepimo osebne odnose in lažje rešujemo probleme. Med drugim pa Mednarodni inštitut za igro navaja tudi, da z igro izpopolnjujemo svoje osebno zdravje ter vzgojo naših otrok. Dejstvo je, da nekomu, ki se ne ve ali pa noče igrati, osebna sreča predstavlja težje izkustvo. Tudi študije kažejo, da življenje brez igre prinaša povečano tveganje za bolezni povezane s stresom, duševne bolezni, zasvojenost in medosebno nasilje.
Res je, v tej točki pišem na splošno o igranju, ki pa vključuje vse vrste iger, od namiznih (Človek, ne jezi se; Warhammer, Yu-Gi-Oh! karte, etc.), družabnih (gnilo jajce, gluhi telefon), moštvenih oz. športnih (nogomet, košarka, etc.) pa osebnih (svaljkaš papirček, pikaš z zobotrebcem v prt, z nogo rišeš po zraku, …), magari tudi dramskih in ja, na koncu tudi do videoiger. Razen osebnih iger imajo preostale skupno točko v tem, da vključujejo družbeno in družabno komponento, ki jo človek potrebuje za zdrav duševni razvoj, predvsem kar se tiče miselnega in čustvenega ter socialnega razvoja.

2. Igre in njihove lastnosti
Vse premnogokrat slišimo ali beremo, kako bi naj videoigre vzpodbujale nasilje, služile (hedonističnemu) eskapizmu najstnikov in mladostnikov, ki bi naj svoj čas raje izrabili za kaj bolj koristnega zase in za družbo. Seveda je takoj treba omeniti, da tako kot pri vsaki stvari tudi tukaj pretiravanje škoduje. Vendar pa zmerno igraje klofanje po tipkovnici in/ali miški ali igralnim ploščkom služi tudi dobrobitu.
Sledijo le meni najpomembnejše lastnosti.

  • Kot sem nakazal v prejšnji točki, so igre  družabni medij

Igralci spletnih večigralskih kot iger z enoigralskim načinom se med sabo povezujejo na spletu (forumi, cehi znotraj igre) in zunaj njega v obliki skupnosti ljubiteljev, ki prihajajo iz celega sveta, kar pripomore tudi k medkulturnosti. Ljubitelji med sabo ne izmenjujejo samo mnenja in izkušnje o njim ljubi (ljubljeni?) igri, ampak jih zanese tudi na druga, osebna in poslovna področja. Tako se lahko med drugim gradijo dobra prijateljstva in sodelovanja.

  • Igre nas učijo strateškega razmišljanja

Zmeraj več je iger, ki niso linearne, ampak imajo razvejano zgodbo in možnosti izbire poti. Slednje se v igri kažejo kot odločitve, kako odreagirati v določeni situaciji in kaj izbirati iz nabora opreme ter moči junaka, da bi premagal nasprotnike ali rešil uganko. S tem igralec objektivno razmišlja o igri kot taki in lastnem igranju. To je predvsem značilno za (A)RPG-je in nekatere avanture, kot sta na primer franšiza The Witcher in Telltalova The Walking Dead. Strateške igre in MOBA, kot sta Starcraft in League of Legends pa od igralca zahtevajo ponotranjeno razmišljanje v obliki drevesa odločanja in visoko stopnjo zavedanja o razmerah. Te igre po navadi potekajo v realnem času 1 na 1 ali skupina proti skupini; nekatere pa tudi tako, da igralca izmenjujeta poteze. Veliko pa je tudi iger, ki imajo po drugi strani številne načine za dosego nekega splošnega cilja in igralki oz. igralcu nudijo takojšne povratne informacije o njuni odločitvi iz katere lahko razvidita svoje prednosti in slabosti. Predstavnika tukaj lahko najdemo v serijah iger GTA (Grand Theft Auto) ali Assassin’s Creed.

Prepričanje torej, da je igranje videoiger pasivna aktivnost, kot je to na primer nemo bolščanje v TV ekran, je povsem zmotno.

  • Igre spodbujajo kreativnost 

Mislim, da smo vsi na lastni koži izkusili, da ko smo se kdaj kot otroci igrali in nas je mama klicala, naj pridemo na kosilo, se ji v tistem trenutku nismo takoj odzvali. Tako vživeti smo bili v igro, da smo v tistem pozabili na zunanji svet. Temu stanju strokovnjaki pravijo zanos in je po Wikipedii najvišja oblika učenja, “kjer posameznik v celoti izkorišča svoj potencial, je notranje motiviran za opravljanje naloge, zmanjša se njegova stopnja samozavedanja in občutek za čas.” Zato je tudi tako enostavno presedeti več ur za računalnikom in igrati igrice.  Nedavna študija, ki jo je opravila državna univerza v Michiganu z okoli 500 12-letniki in 12-letnicami je pokazala, da so otroci, ki igrajo video igre kreativnejši od tistih, ki jih ne in to neglede na pisotnost ali odsotnost nasilja v igrah. Zanimivo pa raziskovalci niso našli povezave med uporabo mobilnih telefonov, interneta in računalnika (razen namensko za video igre) s kreativnostjo .

Peskovniške” igre kot je Minecraft pa tudi razne simulacije,  kot na primer  SimCity,  igralca  same spodbujajo, da je kreativen. Potem nastanejo tudi takšne stvaritve, ki jih ljudje sami sestavljajo oz. gradijo:

Pogosto se tudi zgodi, da igračarji s svojim načinom igranja presenetijo razvijalce, ki si ga sami niso umislili, a ga sistem igre kljub temu dopušča. 

3. Videoigre so interaktivna avdio-vizualna umetnost

Sam sem že velikokrat argumentiral svojim prijateljem, da je dober špil lahko boljši kot katerikoli dober film. V igri prevzameš glavno vlogo v prvi ali tretji osebi ti sam in slediš scenariju, ki so si ga zamislili njeni ustvarjalci. Torej v vsem dogajanju na ekranu aktivno sodeluješ in tako kot pri dobri knjigi uživaš v zgodbi in likih, ki jih lahko vzljubiš ali pa iz dna duše sovražiš.

In, če sem že omenil film, imajo igrice po večini tudi filmčke, ki služijo kot intermezzo igranju in odpirajo, nadalje izgrajujejo in naposled zaključijo zgodbo, ki jo igralec igra. Gre torej za videoanimacijo, ki vključuje vse filmske kadre, montaže, posebne efekte in ostalega, kar smo vajeni videti v filmih in tako tudi vse pogosteje meji na fotorealizmu. Spet druge igre pa so bolj pravljične in risankaste po svoji podobi, a zato nič manj prijetne očem (Trine 2, Rayman Legends). Tukaj je z leti moč videti vedno večji napredek. Kjer smo se nekoč v pikslih sprehajali in skakljali le po premicah x in y, kasnje pa še premici z kot poligoni v preoglatem svetu, sedaj uživamo v HD Graphics z PhysX (v igri delujejo zakoni fizike in fizikalni pojavi) in imamo celo morje … Ah, kaj pišem, oceane raznolikih vizualnih podob in stilov.

Raznolikost vizualnih stilov

Kot smo navajeni pri animiranih filmih, so tudi tukaj potrebni posojevalci glasov, ki likom vlivajo osebnost z barvo in tonom glasu. Verjetno je vsem poznan Mark Hamill (v originalni triologiji Vojne zvezd je igral Luka Skywalkerja), ki je več let posojal svoj glas Jokerju (Batman) tako v igrah kot risankah. V Batman: Arkham Origins pa je to vlogo uspešno prevzel Troy Baker.

V igrah je glasba eden izmed glavnih, če ne že glavni faktor, ki vpliva na vzdušje in dela igranje bolj doživeto izkušnjo. Za glasbo v igrah so zasluženi glasbeni ustvarjalci (pisci besedil in melodije, glasbene skupine, pevci in pevke, pevski zbori in orkestri), ki dajejo igram v filmčkih in med samo igro glasbeno podlago. Kar se tiče glasbenih zvrsti, najdemo vse od 8-bitne chiptune muzike (ki so lahko sile preproste, z dosti ponovitvami ali pa skladateljske mojstrovine) do zborovskih in orkestralnih del in tudi ostalih (morda bolj) poularnih žanrov: hip-hop, punk, dubstep, rock, etc. V Mafii 2 pa lahko med vožnjo starodobnika, poslušamo radijske postaje z glasbo iz preteklega odbobja poznih 40ih in zgodnjih 50ih let.

Glasbena primera

Kar sem želel z naštetim ilustrirati je, da na igrah dela več ustvarjalnih timov (umetnikov, če hočete), ki iz igre ne naredijo nujno le industrijskega izdelka, ampak tudi živ in raznolik svet, v katerega se lahko človek potopi (in da spet izplava, je res odvisno od njegovega duševnega zdravja).
Zato se mi tudi zdi prav, da če ti je igra resnično všeč (igralnost, zgodba, liki, glasba, grafika (umetniški slog)) in oceniš, da jo je vredno večkrat preigrat, jo tudi kupiš in s tem podpreš ustvarjalce. Meni najljubša razvijalca in založnika sta zagotovo CD Projekt RED in Gazillion Entertainment , ker resnično poslušata želje igralcev in z njimi tesno sodelujeta, saj so tudi sami strastni igralci.

GAME OVER
No, upam, da zdaj malce bolje razumete igre kot medij in si boste kdaj tudi sami dovolili kakšno preigrat. Zase lahko z gotovostjo trdim, da bom z igranjem iger prenehal le, če bo moje življenje postalo tako čudovito ali pa tako mizerno, da več ne bom našel časa zanj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s