RECENZIJA Blink 182 – California

9d472f1d255bacfad9372d213fd7d2f7.1000x1000x1

DISCLAIMER:  Spodnji zapis je zgolj moje osebno mnenje in ga ni potrebno imeti za univerzalno resnico, kaj šele za vodilo, kaj bi naj bilo komu razen meni všeč.

Blinki so nazaj! Sicer z vokalistom Alkaline Trio Mattom Skibo, ki je zamenjal baje za Nezemljani lovečega Toma (hecno, kako je prvemu s polnim imenom ime Matthew Thomas ” Matt” Skiba, slednjemu pa Thomas Matthew “Tom” DeLonge, ml.). Pa je to slabo? Kar se mene tiče, ne. Tom je delal kar “malo” zbrke v bendu in če ga kdo želi poslušati dalje, lahko to še vedno počne z njegovo melodično rock skupino Angels and Airwaves. Matt pa linijsko kar lepo dopolnjuje Marka, tako da ni neke velike škode. To, razen Travisovega nepogrešljivega bobnanja pa je tudi vse, kar lahko lepega povem o najnovejši  plošči.

Če so pred štirimi leti z EPjem Dogs Eating Dogs Blink 182 zveneli še kar pank rokersko ali pač preigravali za njih značilne melodije, je tokrat vse bolj usmerjeno v pop pank, s poudarkom na pop in to tak generičen s prisiljeno produkcijo, kar dandanes lahko samo še bolj rade vrtijo komercialne radijske postaje. Ne vem zakaj, morda ker sta prva in poslušalcu še ostane malo upanja, ampak z albuma sta še najbolj poslušljiva Cynical in Bored To Death, ki je bil prvi single in s kitarskim ritmom zelo spominja na Adam’s Song z njihovega hit albuma Enema of the State (1999). Sprva še nekako sprejemaš vse (W)O-je in A-je, ampak ti kaj hitro začnejo presedati, sploh ker se tako pogosto ponavljajo iz komada v komad in niso  prav nič spevni, kot recimo na-na-naji v All The Small Things, prav tako iz njihove ’99 plate. A glej ga zlomka! Pojavijo se v poraznem Sober pa tudi komadu California , ki je eden izmed serije treh “kvazi-himen”, ki nosijo imena mest (Los Angeles in San Diego) oz. v prvem primeru zvezne države. Vse tri druži nekako podobna tema hrepenenja po domu, ki ni več tak kot se ga band spominja in kako so včasih stvari bile fajn, zdaj pa preprosto več niso.

Upal bi si trditi, da je glavna tema albuma tesnoba in strah, ki jo fantje pač izražajo manj nažigaško in bolj sentimentalno in žal posledično zlajdrano. Največja manjka Californie je tako izguba hitrih ritmov in straniščnega humorja,  za katerega so porabili skupno le 46 sekund v dveh kratkih napevih Built This Pool in končnem Brohemian Rhapsody, ki še najbolj prikliče skomine na stare dni skupine. Ta močna nostalgija je verjetno razlog, zakaj so se znašli na 1. mestu lestvice Billboard. A zame, ki še vedno rad poslušam njihove stare pa tudi novejše CDje, je pričujoč album vse prej kot zmagoslavna vrnitev ljube skupine iz najstniških dni.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s