Nekje na računalniku so se mi potikali še doslej nikoli izdani podnapisi za 4. del 1. sezone Space☆Dandy in tako sem se odločil, da jih naposled le spustim v širna prostranstva svetovnega spleta.
Anime je komedija verjetno vsakemu strastnemu gledalcu animejev znanega režiserja Schinichira Watanabeta (Cowboy Bebop, Samurai Champloo). V kolikor kdo pričakuje enako akcije kot jo je vajen iz njegovih starejših del, je v takšni meri oz. bolje rečeno obliki ni toliko. Zato pa je sam humor potenciran do te mere, da se lahko določenemu gledalcu zazdi tudi kot dokaj trapast.
Space☆Dandy je sicer narejen epizodično, tako da se bolj kot kakšna zgodba, skozi anime vije tema vesoljske pustolovščine. V središču nje je nadebudna posadka, ki jo sestavljajo titularni gizdalin, njegov asistent robot in Nezemljan, še najbolj podoben domači mački. Življenje preživljajo z obiskovanjem nočnega lokala BooBies ter lovom na v register še nezavedene Nezemljane, kar jih pahne v številne bizarne dogodivščine. Konkretno v tem delu: zombi apokalipso. Kako pride do tega in kako se stvar konča, se mi še zdaj zdi precej smešno in sam del kot eden izmed “ta boljših” iz obeh dveh sezon.
Ker se je pred nekaj dnevi pravkar začela 2. sezona, sem se odločil, da izdam podnapise za 1. del 1. sezone Rewrite! Prevod je bil sicer narejen že enkrat lani, na sredi takrat predvajanega animeja, sem pa z njegovo izdajo odlašal zato, ker si (kot je že v navadi) nisem vzel časa s pregledom, zdaj pa je nekako bila prilika za to ugodnejša.
Zgodba sledi srednješolcu Tennoujiju Kotaroju, ki skupaj s svojimi petimi prijateljicami s šole raziskuje nadnaravne pojave, ki se dogajajo v njihovi širši okolici. Žanrsko je anime sodobna fantazijka, kjer imajo liki nadnaravne moči in/ali sposobnosti, s primesmi romance in komedije. Nekje na sredi oz. proti koncu sezone postane anime bolj dramsko obarvan in nekoliko zgubi na tempu. Sam sem pogledal 1. sezono do konca in se mi ni zdela tako slaba, kot jo večina gledalcev na raznih forumih in straneh označuje. Morda tudi zato, ker se nisem poglabljal v to, da gre za priredbo vizualnega romana in jo primerjal z drugimi animeji tega žanra.
Za pokušino vam je tako na voljo prvi del, ki se mi zdi še zmeraj zabaven in za katerega mi ni žal vložen trud – tudi zato ga izdajam. Nadaljnjih delov pa kljub temu vsaj za enkrat nimam namena prevesti. V kolikor me 2. sezona v taki meri presune, da se odločim drugače, boste za to izvedeli, drugače pa bodite fajn.
DISCLAIMER: Spodnji zapis je zgolj moje osebno mnenje in ga ni potrebno imeti za univerzalno resnico, kaj šele za vodilo, kaj bi naj bilo komu razen meni všeč.
Blinki so nazaj! Sicer z vokalistom Alkaline Trio Mattom Skibo, ki je zamenjal baje za Nezemljani lovečega Toma (hecno, kako je prvemu s polnim imenom ime Matthew Thomas ” Matt” Skiba, slednjemu pa Thomas Matthew “Tom” DeLonge, ml.). Pa je to slabo? Kar se mene tiče, ne. Tom je delal kar “malo” zbrke v bendu in če ga kdo želi poslušati dalje, lahko to še vedno počne z njegovo melodično rock skupino Angels and Airwaves. Matt pa linijsko kar lepo dopolnjuje Marka, tako da ni neke velike škode. To, razen Travisovega nepogrešljivega bobnanja pa je tudi vse, kar lahko lepega povem o najnovejši plošči.
Če so pred štirimi leti z EPjem Dogs Eating Dogs Blink 182 zveneli še kar pank rokersko ali pač preigravali za njih značilne melodije, je tokrat vse bolj usmerjeno v pop pank, s poudarkom na pop in to tak generičen s prisiljeno produkcijo, kar dandanes lahko samo še bolj rade vrtijo komercialne radijske postaje. Ne vem zakaj, morda ker sta prva in poslušalcu še ostane malo upanja, ampak z albuma sta še najbolj poslušljiva Cynical in Bored To Death, ki je bil prvi single in s kitarskim ritmom zelo spominja na Adam’s Song z njihovega hit albuma Enema of the State (1999). Sprva še nekako sprejemaš vse (W)O-je in A-je, ampak ti kaj hitro začnejo presedati, sploh ker se tako pogosto ponavljajo iz komada v komad in niso prav nič spevni, kot recimo na-na-naji v All The Small Things, prav tako iz njihove ’99 plate. A glej ga zlomka! Pojavijo se v poraznem Sober pa tudi komadu California , ki je eden izmed serije treh “kvazi-himen”, ki nosijo imena mest (Los Angeles in San Diego) oz. v prvem primeru zvezne države. Vse tri druži nekako podobna tema hrepenenja po domu, ki ni več tak kot se ga band spominja in kako so včasih stvari bile fajn, zdaj pa preprosto več niso.
Upal bi si trditi, da je glavna tema albuma tesnoba in strah, ki jo fantje pač izražajo manj nažigaško in bolj sentimentalno in žal posledično zlajdrano. Največja manjka Californie je tako izguba hitrih ritmov in straniščnega humorja, za katerega so porabili skupno le 46 sekund v dveh kratkih napevih Built This Pool in končnem Brohemian Rhapsody, ki še najbolj prikliče skomine na stare dni skupine. Ta močna nostalgija je verjetno razlog, zakaj so se znašli na 1. mestu lestvice Billboard. A zame, ki še vedno rad poslušam njihove stare pa tudi novejše CDje, je pričujoč album vse prej kot zmagoslavna vrnitev ljube skupine iz najstniških dni.
Tako, odločil sem se, da mi je dovolj, da moram kar naprej poslušati, kako neki lahko svoj dragoceni čas zabijam z igricami, saj mar več nisem otrok ali pa, da dobivam vprašanja kot je naprimer, ali se v otroštvu nisem dovolj igral (kot, da je to sploh možno <_<‘)!
S pričujočim zapisom torej skušam približati ljudem ta “obscen” in “obskuren” fenomen in idejo, zakaj nek odrasel človek igra računalniške ali video igre.
Kratko navodilo ob branju: zelenoobarvano besedilo skriva internetno povezavo ali informacijo, če nad njim podržite miškin kurzor ali kliknete nanjo.
1. Človek potrebuje igranje
Dovoli, da pojasnim zgornjo trditev: če samo malce premislimo, se otroci prav preko igre in igranja vlog učijo zakonitosti ter spoznavanja sveta okoli sebe, vstopajo v kontakt z drugimi, hkrati pa jim igranje kakopak nudi zabavo. Tudi za odrasle ljudi je pomembno, da se igramo, saj s tem spodbujamo svojo kreativnost, krepimo osebne odnose in lažje rešujemo probleme. Med drugim pa Mednarodni inštitut za igro navaja tudi, da z igro izpopolnjujemo svoje osebno zdravje ter vzgojo naših otrok. Dejstvo je, da nekomu, ki se ne ve ali pa noče igrati, osebna sreča predstavlja težje izkustvo. Tudi študije kažejo, da življenje brez igre prinaša povečano tveganje za bolezni povezane s stresom, duševne bolezni, zasvojenost in medosebno nasilje.
Res je, v tej točki pišem na splošno o igranju, ki pa vključuje vse vrste iger, od namiznih (Človek, ne jezi se; Warhammer, Yu-Gi-Oh! karte, etc.), družabnih (gnilo jajce, gluhi telefon), moštvenih oz. športnih (nogomet, košarka, etc.) pa osebnih (svaljkaš papirček, pikaš z zobotrebcem v prt, z nogo rišeš po zraku, …), magari tudi dramskih in ja, na koncu tudi do videoiger. Razen osebnih iger imajo preostale skupno točko v tem, da vključujejo družbeno in družabno komponento, ki jo človek potrebuje za zdrav duševni razvoj, predvsem kar se tiče miselnega in čustvenega ter socialnega razvoja.
2. Igre in njihove lastnosti
Vse premnogokrat slišimo ali beremo, kako bi naj videoigre vzpodbujale nasilje, služile (hedonističnemu) eskapizmu najstnikov in mladostnikov, ki bi naj svoj čas raje izrabili za kaj bolj koristnega zase in za družbo. Seveda je takoj treba omeniti, da tako kot pri vsaki stvari tudi tukaj pretiravanje škoduje. Vendar pa zmerno igraje klofanje po tipkovnici in/ali miški ali igralnim ploščkom služi tudi dobrobitu.
Sledijo le meni najpomembnejše lastnosti.
Kot sem nakazal v prejšnji točki, so igre družabni medij
Igralci spletnih večigralskih kot iger z enoigralskim načinom se med sabo povezujejo na spletu (forumi, cehi znotraj igre) in zunaj njega v obliki skupnosti ljubiteljev, ki prihajajo iz celega sveta, kar pripomore tudi k medkulturnosti. Ljubitelji med sabo ne izmenjujejo samo mnenja in izkušnje o njim ljubi (ljubljeni?) igri, ampak jih zanese tudi na druga, osebna in poslovna področja. Tako se lahko med drugim gradijo dobra prijateljstva in sodelovanja.
Igre nas učijo strateškega razmišljanja
Zmeraj več je iger, ki niso linearne, ampak imajo razvejano zgodbo in možnosti izbire poti. Slednje se v igri kažejo kot odločitve, kako odreagirati v določeni situaciji in kaj izbirati iz nabora opreme ter moči junaka, da bi premagal nasprotnike ali rešil uganko. S tem igralec objektivno razmišlja o igri kot taki in lastnem igranju. To je predvsem značilno za (A)RPG-je in nekatere avanture, kot sta na primer franšiza The Witcher in Telltalova The Walking Dead. Strateške igre in MOBA, kot sta Starcraft in League of Legends pa od igralca zahtevajo ponotranjeno razmišljanje v obliki drevesa odločanja in visoko stopnjo zavedanja o razmerah. Te igre po navadi potekajo v realnem času 1 na 1 ali skupina proti skupini; nekatere pa tudi tako, da igralca izmenjujeta poteze. Veliko pa je tudi iger, ki imajo po drugi strani številne načine za dosego nekega splošnega cilja in igralki oz. igralcu nudijo takojšne povratne informacije o njuni odločitvi iz katere lahko razvidita svoje prednosti in slabosti. Predstavnika tukaj lahko najdemo v serijah iger GTA (Grand Theft Auto) ali Assassin’s Creed.
Prepričanje torej, da je igranje videoiger pasivna aktivnost, kot je to na primer nemo bolščanje v TV ekran, je povsem zmotno.
Igre spodbujajo kreativnost
Mislim, da smo vsi na lastni koži izkusili, da ko smo se kdaj kot otroci igrali in nas je mama klicala, naj pridemo na kosilo, se ji v tistem trenutku nismo takoj odzvali. Tako vživeti smo bili v igro, da smo v tistem pozabili na zunanji svet. Temu stanju strokovnjaki pravijozanos in je po Wikipedii najvišja oblika učenja, “kjer posameznik v celoti izkorišča svoj potencial, je notranje motiviran za opravljanje naloge, zmanjša se njegova stopnja samozavedanja in občutek za čas.” Zato je tudi tako enostavno presedeti več ur za računalnikom in igrati igrice. Nedavna študija, ki jo je opravila državna univerza v Michiganu z okoli 500 12-letniki in 12-letnicami je pokazala, da so otroci, ki igrajo video igre kreativnejši od tistih, ki jih ne in to neglede na pisotnost ali odsotnost nasilja v igrah. Zanimivo pa raziskovalci niso našli povezave med uporabo mobilnih telefonov, interneta in računalnika (razen namensko za video igre) s kreativnostjo .
“Peskovniške” igre kot je Minecraft pa tudi razne simulacije, kot na primer SimCity, igralca same spodbujajo, da je kreativen. Potem nastanejo tudi takšne stvaritve, ki jih ljudje sami sestavljajo oz. gradijo:
Pogosto se tudi zgodi, da igračarji s svojim načinom igranja presenetijo razvijalce, ki si ga sami niso umislili, a ga sistem igre kljub temu dopušča.
3. Videoigre so interaktivna avdio-vizualna umetnost
Sam sem že velikokrat argumentiral svojim prijateljem, da je dober špil lahko boljši kot katerikoli dober film. V igri prevzameš glavno vlogo v prvi ali tretji osebi ti sam in slediš scenariju, ki so si ga zamislili njeni ustvarjalci. Torej v vsem dogajanju na ekranu aktivno sodeluješ in tako kot pri dobri knjigi uživaš v zgodbi in likih, ki jih lahko vzljubiš ali pa iz dna duše sovražiš.
In, če sem že omenil film, imajo igrice po večini tudi filmčke, ki služijo kot intermezzo igranju in odpirajo, nadalje izgrajujejo in naposled zaključijo zgodbo, ki jo igralec igra. Gre torej za videoanimacijo, ki vključuje vse filmske kadre, montaže, posebne efekte in ostalega, kar smo vajeni videti v filmih in tako tudi vse pogosteje meji na fotorealizmu. Spet druge igre pa so bolj pravljične in risankaste po svoji podobi, a zato nič manj prijetne očem (Trine 2, Rayman Legends). Tukaj je z leti moč videti vedno večji napredek. Kjer smo se nekoč v pikslih sprehajali in skakljali le po premicah x in y, kasnje pa še premici z kot poligoni v preoglatem svetu, sedaj uživamo v HD Graphics z PhysX (v igri delujejo zakoni fizike in fizikalni pojavi) in imamo celo morje … Ah, kaj pišem, oceane raznolikih vizualnih podob in stilov.
Raznolikost vizualnih stilov
Kot smo navajeni pri animiranih filmih, so tudi tukaj potrebni posojevalci glasov, ki likom vlivajo osebnost z barvo in tonom glasu. Verjetno je vsem poznan Mark Hamill (v originalni triologiji Vojne zvezd je igral Luka Skywalkerja), ki je več let posojal svoj glas Jokerju (Batman) tako v igrah kot risankah. V Batman: Arkham Origins pa je to vlogo uspešno prevzel Troy Baker.
V igrah je glasba eden izmed glavnih, če ne že glavni faktor, ki vpliva na vzdušje in dela igranje bolj doživeto izkušnjo. Za glasbo v igrah so zasluženi glasbeni ustvarjalci (pisci besedil in melodije, glasbene skupine, pevci in pevke, pevski zbori in orkestri), ki dajejo igram v filmčkih in med samo igro glasbeno podlago. Kar se tiče glasbenih zvrsti, najdemo vse od 8-bitne chiptune muzike (ki so lahko sile preproste, z dosti ponovitvami ali pa skladateljske mojstrovine) do zborovskih in orkestralnih del in tudi ostalih (morda bolj) poularnih žanrov: hip-hop, punk, dubstep, rock, etc. V Mafii 2 pa lahko med vožnjo starodobnika, poslušamo radijske postaje z glasbo iz preteklega odbobja poznih 40ih in zgodnjih 50ih let.
Glasbena primera
Kar sem želel z naštetim ilustrirati je, da na igrah dela več ustvarjalnih timov (umetnikov, če hočete), ki iz igre ne naredijo nujno le industrijskega izdelka, ampak tudi živ in raznolik svet, v katerega se lahko človek potopi (in da spet izplava, je res odvisno od njegovega duševnega zdravja).
Zato se mi tudi zdi prav, da če ti je igra resnično všeč (igralnost, zgodba, liki, glasba, grafika (umetniški slog)) in oceniš, da jo je vredno večkrat preigrat, jo tudi kupiš in s tem podpreš ustvarjalce. Meni najljubša razvijalca in založnika sta zagotovo CD Projekt RED in Gazillion Entertainment , ker resnično poslušata želje igralcev in z njimi tesno sodelujeta, saj so tudi sami strastni igralci.
GAME OVER
No, upam, da zdaj malce bolje razumete igre kot medij in si boste kdaj tudi sami dovolili kakšno preigrat. Zase lahko z gotovostjo trdim, da bom z igranjem iger prenehal le, če bo moje življenje postalo tako čudovito ali pa tako mizerno, da več ne bom našel časa zanj.
Zna biti ali pa tudi ne, zato zdaj pišem tale bložni vnos, da ste opazili, da sem že kar lep čas ni bilo objavljenega nič v zvezi s prevajanjem animejev, bodisi Gundam Unicorn, Mine Fujiko ali pa dolgo že neaktivnega projekta The House of Five Leaves. Pa pojdimo po vrsti:
1) Podnapisi za 4. in 5. del Gundam Unicorn so prosto dostopni s strani podnapisi.net (povezava do vseh podnapisov)
2) Razlog, zakaj sem več ne objavljam novih prevodov je ta, da mi je to postalo zamudno, enako kot zajemanje slik iz videa in ustvarjanje torrentov za vsak del posebej.
4) Torrent (video z vdelanimi podnapisi) bo vedno sledili, ko bo anime zaključen, v primeru Gundam Unicorn po 7. delu.
5) Kar se tiče Mine Fujiko in The House of Five Leaves, me je oboje nehalo veseliti prevajati. Prvi naslov sem pogledal samo 3 dele, toliko kot sem jih prevedel, ker za več enostavno nisem našel časa, čeprav jih imam vseh 13. S tem sta tako oba projekta do nadaljnjega na premoru ali morda celo za vekomaj preklicana. Ne na twitterju ne na Facebooku nisem dobil odgovora, ki bi morda izrazil željo po podnapisih za preostale dele, ko sem za to vprašal. In ne, nisem jezen ali razočaran nad, recimo ji, brezbrižnostjo do nadaljnjih prevodov za ti dve seriji, potreboval bi le motivacijo, da nadaljujem.
V kolikor ste želeli vedeti kaj več o meni pa si niste upali vprašat. Now’s the chance! Dober prijatel cyth je z menoj opravil intervju o mojih konjičkih in svetovnem nazoru, recimo.
Ne bo več dolgo, ko bo na velikem platnu predvajan nov film z Batmanom, pod taktirko vsem priljubljenega Christophera Nolana, tokrat pod imenom The Dark Knight Rises (Vzpon Viteza teme). Ker se štejem za gorečega ljubitelja Batmana in prebiram o njem stripe, sem se odločil, da delim z vami, zakaj mi Nolanova verzija Batmana, predvsem v filmu The Dark Knight (TDK), ni všeč in zakaj dvomim, da bo prihajajoč naslov kaj boljši glede na njegovega predhodnika.
Batman Begins je bil zame še najboljši Nolanov Batman film, ker je z svojim realizmom, mračnostjo in Batmanom kot človekom, Brucem Waynom, ki mora še postati “Vitez Teme”, prinesel nekaj novega. The Dark Knight pa je zame začel posiljevati z realizmom in se jemati za preveč resnega, k temu pa je dodal še več akcije kot dostojne zgodbe o ogrnjenem borcu proti zločinu. Zato od novega filma ne pričakujem nič drugega kot znova mračno-temačno zgodbo s kopico “blockbuster” akcijskih scen, ki pa vsaj pri meni več ne bodo vžgale.
Moram priznat, da si delim mnenje z IGN-ovim START-om, kakšen bo videti Vzpon Viteza teme:
Spregovorimo najprej o samem videzu likov v The Dark Knight Rises. Ta je predvsem v znamenju realizma:
Batman mora zato nositi nek oklep iz poliestra z znakcem netopirja na prsih, ki spominja bolj na kakšnega specialca tajne službe, ki pač prilično nosi masko z rožički in ogrinjalo, kot pa super junaka iz stripov. Takšen vtis sem imel že v TDK.
Catwoman… ali je res potrebno, da je videti kot neka super vohunka z neko mimi?! Zdaj se bomo že šli cosplay? Naj spomnim, da je Catwoman vlomilka in tatica. Obraz Anne Hattway mi tk temu liku res ne paše, ker kar se mene tiče, ne izpolnjuje predstav ženstvenosti in ja – tudi seksapila.
Baneov otac je resda bil revolucionar, ampak mora zato Bane v filmu zgledati kot terorist z nagobčnikom? Uboga kostumografinja Lindy Hemming je baje 2 leti delala samo na njegovem jopiču, za katerega je navdih črpala iz švedske vojaške jakne in žaketa iz časa francoske revolucije. Po moje je bil trud zaman. V stripih je Bane luchador, ker je pač večji del svojega življenja preživel v španskem zaporu, kjer je vežbal svoje telo in um in je posledično tudi zajetna gora mesa. Tale nagobčnik, ki ga Bane nosi je zamenjava za sistem cevi, ki jih ima stripovski Bane napeljane v krvni obtok možganov in mu dovajajo drogo Venom (Strup). Ta mu poveča njegovo telesno moč in zmanjša prag bolečine, torej je neke vrste super steroid. Podobno služi njegovi filmski “inačici” maska, s katero pridanič vdihuje analgetik v obliki plina, ki po Nolanovih besedah “zadržuje njegovo bolečino tik pod pragom, da lahko še funkcionira.”
Priznam, da bi stripovski Bane v Nolanovem filmu zgledal precej dislociran in trapast, ampak to samo zaradi trapastega realizma, ki ga Nolan fura v svojih Batman filmih. Tudi sama vozila, ki jih je Batman vozil v prejšnjem TDK in jih bo sedaj menda tudi, so videti kot kakšni prototipi vojaških. Občutek imam, kot da Nolan ne ve in ne zmore brez tega povedati svoje temačne zgodbe o Največjem Detektivu na svetu, čeprav to kolegom v stripovski industriji gladko uspeva.
In s tem preidemo na zgodbo in lik Jokerja (sledijo spoilerj):
Za tem, ko sem zvedel, da je Nolan uporabil glavno idejo za TDK iz stripa The Killing Joke sem bil kar razočaran in jezen, saj sem vse do tedaj bil prepričan, da je ta ideja bila originalno njegova. V njem Joker poskuša komisarja Jima Gordona dobesedno spraviti ob živce. V filmu to vlogo prevzame Harvey Dent, kar ga spremeni v Two Face-a. V obeh primerih želi Joker Batmanu dokazati, da je le malo potrebno, da dober človek postane zloben in zblaznel in da brez Batmana po vsej verjetnosti tudi ne bi bilo Jokerja. Ampak Two-Face je v filmu porinjen nekoliko ob stran tako, da ga kot lika gledalec povsem ne spozna, kar bi si osebno želel. Razlog za to je, da je film veliko predolg (2 uri in pol) za svoje lastno dobro, ampak ironično prekratek, da bi Nolan lahko vanj stlačil ves material. Tako se v filmu vse preveč dogaja, časa, da bi pa vsako to dogajanje bilo dodelano in izdelano pa ni, kar me kot gledalca dela nestrpnega in zdolgočasenega. Zelo podobno je Nolan naredil tudi v Inception (Izvor), kjer liki enako kot v TDK blazno dosti govorijo, filozofirajo in moralizirajo o stvareh, ki povprečnemu gledalcu postanejo jasne že po prvi razlagi. Ampak, da se vrnemo k TDK, naj navedem dva primera, ki kažeta na to, kako nedodelana je zgodba:
ko nek naključni moški po televiziji zagotavlja, da pozna skrivno identiteto Batmana in se pri tem zadeva preprosto zaključi;
V vsaki sceni, ko Batman ali Joker prideta na nek kraj dogodka, to naredita brez kakršnihkoli ovir, tako da zgodba ne prinaša nobenega vzpona ali padca, ampak ostaja njeno odvijanje relativno enako in je zato pričakovati kak epski vrhunec nesmotrno.
Večji del filma je namenjen Jokerju, Batman se sicer pojavlja, ampak občutno majn. Medtem ko je Ledgerjev Joker psihopatski, shizofren, ostuden zmešan sociopat in klovn je Nicholsonov Clown Prince of Crime dobrodušen, sadističen blaznež s surrealnim črnim humorjem. (V kolikor želite prebrati kak strip z “modernim” Jokerjem priporočam The Joker) Obe verziji sta mi sicer všeč, vendar sem mnenja, da je Ledgerjev Joker kot tudi sam film precenjen, ker bodimo realni, v zgodovini filma se najdejo podobni liki, katere so takisto dobro odigrali drugi igralci, npr. Antony Hopkins Hannibala Lecterja. Kot največjo pomanjkljivost Ledgerjevega Jokerja vidim to, da praktično nima nekega ozadja, razen zgodbice o njegovem zlorabnem očetu in kako je dobil svoj glasgowski nasmešek.
Zaključek
Posneti film brez humorja z namigovanji na naš trenutni boj za nadzor, javno dojemanje, terorizem in politično neposrednost avtomatsko filma ne naredi odraslega in resnega. Nekateri očitno ne vidijo pomanjkljivosti tega filma, ker so jim te teme všeč oz. se počutijo ob njihovi četudi neznatni omembi nagovorjene in zato skorajda malikujejo Nolana in TDK. Ali res drži, da če je film temačen v svojem prikazovanju likov in zgodbe (tudi vizualno), mora zato biti manj stripovski, posledično manj otročji in zato bolj zrel ter resen? Jaz mislim, da ne.
Kakopak, tukaj je prevod 3. dela naše ljube tatice Mice, ki postreže z novim likom: Goemonom Ishikawo! Ta navdušuje A(v)stri(j)sko mladež kot samuraj in potujoči zabavljač. A njegova prava naloga je ubiti kralja države. Ta del vsebuje: mečevanje, joške, otroške pesmice in … vlak! Seveda pa se vmeša v vso zadevo še Fujiko in neka semi-zgodba igre prestolov. Kar poglejte si ga!
Ako še niste opazili: na spletu je nov preveden del Lupina III.
Mine Fujiko naleti na zategnjenega telesnega stražarja in strelca Jigena Daisukeja. Tokratna tatvina: njegov .357 Magnum! Vmes se plete tragična ljubezenska zgodba. Seveda pa ne manjka golih grudi, kakor tudi strelskih spopadov!
Uvod
Seveda sem že veliko prej slišal za Lupina III., razvpitega mojstra tatu, a se nisem nikoli zares spravil zraven, pogledati kakšnega od starejših animejev, saj velja med animeljubci za kult. Mimogrede, prva serija sega v daljna 70. leta! Moja predstava te franšize nasploh je bila takšna: “Ok, tukaj imamo nekega norčavega super lopova, ki ga nihče ne more ujeti, sam pa ukrade vsako stvar, ki si jo zadane ukrasti. In to na čimbolj ekstravaganten način, npr. da pred samim dejanjem v javnost spusti sporočilce, kaj misli ravbat. Potem pa ima tu še vrsto komapnjonov, ki so tudi sami lopovi – 1x si to moram pogledat!”
K sreči sem tokrat iz čiste radovednosti “ukradel” 1. del s spleta in bil nad njim sila presenečen. Ne samo, da mi je anime vizualno zelo všečen, je tudi do neke mere temačen (naj tukaj omenim sam stil senčenja, ki daje vtis, kot da bi animatorji uporabljali svinčnike), odrasel (res nisem pričakoval golih prsi, erotičnih prizorov in tem kot so droge), hkrati pa je tudi zelo zabaven in humoren – primerjal bi ga lahko recimo z animejem Cowboy Bebop. Ni čudno, saj se med ustvarjalci pojavljajo imena iz slednjega ter animiranega celovečerca Redline s podobnim stilom risanja. Tudi “jazzy” glasba v animeju doprinese k samemu vzdušju – torej zame so izpolnjeni vsi pogoji!
Zgodba
Osrednja junakinja animeja je Mine Fujiko, tatica, ki je v zadnjem času pridobila na slovesu, zaradi svoje brezkompromisnosti in morda tudi dejstva, da se pri tatvinah posložuje svojih ženskih čarov. Na otoku, kjer se skupina ljudi gre poblaznele vernike sumljive religije, namerava ukrasti skriti zaklad vodje sekte, a pot ji prekriža Lupin III., največji tat svoje generacije. To je zgodba o njunem prvem srečanju.
Seveda nameravam vzeti ta anime kot nov prevajalski projekt, zatorej:
Sei-tanova peklenska pisarnica 